A Nekaj besed o tem
Kaj se je zgodilo
Izgubili so vse: "To je to, konec življenja v zgornjem Trbižu"
Povezava do reportaže N1: https://n1info.si/novice/slovenija/sosedje-ki-so-se-s-sodelovanjem-in-preudarnostjo-resili-pred-smrtjo/
“Če se ne bi spomnili na motorko, bi zasulo mene in tiste, ki so me reševali,” najhujše trenutke opisuje eden od 20 prebivalcev Trbiža, ki se ne bodo nikoli več vrnili domov. Mesec dni po poplavah je realnost strla tudi najmočnejše med njimi. Spodnja zgodba govori o sosedih, ki so se v trdi temi in dežju s sodelovanjem in preudarnostjo rešili pred smrtjo, in nato gledali, kako jim je plaz odnesel domove. Najmlajši ima pet mesecev, najstarejša 81 let, vsi so ostali brez vsega.
V naselju Trbiž v Ljubnem ob Savinji so prebivalci prebedeli vso noč na petek, 4. avgusta. Trbiški graben, ki izvira nad naseljem, je naraščal, slišalo se je razbijanje vode. V hudih poplavah leta 1990 je voda zalila pritličja hiš, ki stojijo ob potoku. Zato so avtomobile umaknili na cesto višje, stran od vode.
“V poplavah leta 1990 nam je hišo spodjedlo, vendar smo jo po tem dobro utrdili. Tako da je bila hiša proti vodi varna,” pravi Helena Lipovd. Podobno so tudi njihovi sosedje, ki živijo ob potoku, utrdili hiše na bregu.
Ni se še danilo, ko je Helena v nahrbtnik pakirala nujne stvari, da bi se z možem Francem umaknila pred poplavo. Toda groza je prišla z druge strani, s hriba. “Na plaz sploh nismo pomislili,” pravi Helena Lipovd. Na pobočju nad hišami so rasli trava in sadno drevje, nad tem pa gozd.
Soseda iz hiše, ki je – preden jo je odnesel plaz – stala nad Lipovdomi, Janja Kosmač tisto noč ni šla spat. “S partnerjem Primožem in petmesečnim sinom Ianom smo se okrog tretje ure zjutraj z avtomobilom odpeljali s hriba, da bi se zatekli k sorodnikom, kjer bi bili varnejši. Na poti navzdol smo srečali župana Franja Naraločnika, ki je peš hodil v klanec in vpil, naj bežimo nazaj, saj se je nižje že sprožil plaz.” Župan je sredi noči v močnem dežju budil občane in opozarjal pred grozečo nevarnostjo. Družina Nakrst Kosmač se je obrnila nazaj. “Iz hiše sem vzela nahrbtnik z nekaj hrane in vode ter stekleničko za dojenčka,” pravi Janja. Zatekli so se v hišo sosedov, Primož je z Ianom nato odšel naprej. Tudi njiju je plaz deloma zasul, a sta se rešila. Ženi Janji je to povedal šele pred dnevi.
“Janja je mislila, da bo voda prišla po zgornji cesti in bo pri nas varna,” se spominja Helena Lipovd. “Bili sva v hiši, takrat pa slišim vpitje moža, naj mu pridem pomagat.” Bosa je šla ven. “Tam je bil velik kup zemlje, njega pa nikjer. Zasut je bil pod plazom.” V močnem dežju je Franc Lipovd okrog hiše še pospravljal tisto, kar bi lahko voda odnesla. “Zaslišal sem pokanje in se na vso moč pognal proti hiši, da bi se skril vanjo,” se spominja. A bilo je prepozno, plaz ga je prehitel in v trenutku je bil ujet pod metrom in pol prsti in gramoza.
“Hitela sem ga odkopavati, v eni roki sem držala baterijo, z drugo pa odmetavala late od brajde in blato,” se v joku spominja žena Helena. “Toliko, da sem ga zagledala, da sem ga odkopala do pasu, nato je Franc še sam pomagal z rokami odstranjevati zemljo.” A premakniti se ni mogel. “Rekel je, da ga miza drži, da ne more ven. Prijela sem kramp, poskušala odmakniti težko mizo, a ni šlo.”
Bila je še trda tema, pred peto zjutraj, močno je deževalo, razmočena prst je kot lava drla v hišo.
Obe z Janjo sta vpili na pomoč. “Tule gor sta bili sosedovi hiši, v katerih sem videla luči,” pravi Helena Lipovd in pokaže na kraj, kjer je zdaj le kup zemlje. “Nisem vedela, ali slišijo. Mislila sem, da je konec. Mož je rekel, naj grem po pomoč, a nisem hotela stran od njega.”
Kričanje sta slišala soseda Robi Krebs in Rajko Kosmač ter prihitela na pomoč. Robi je klical reševalce, a so rekli, da takrat ne morejo do njih. “Vedeli smo, da ga moramo rešiti sami,” pravi Helena Lipovd.
“Prišla sva dol in zagledala Franca, zasutega v plazu za hišo,” se spominja Rajko Kosmač. Težke mize kljub skupnim naporom niso mogli premakniti s Frančeve noge. “Spomnil sem se na motorko,” pravi Franc Lipovd. Rajko je šel ponjo v svojo garažo. Nekaj časa je žagal on, a v temi in dežju ni videl nič, nato je podal motorko Francu, ki je ležal napol zasut, da je še sam poskusil odžagati del mize, ki ga je držal pod kupom. “Na tričetrt smo odžagali, ostalo je še kakih 10 centimetrov. Nekako sem se postavil na noge in z vso močjo butnil mizo. Verjetno sem si takrat zlomil nogo,” pove Franc Lipovd. Pozneje so ga s helikopterjem odpeljali v bolnišnico na operacijo. Mesec dni pozneje ima nogo še vedno v mavcu in hodi z berglami.